Vsako leto 17. oktobra obeležujemo mednarodni dan boja proti revščini. Vsak osmi prebivalec Slovenije živi pod pragom revščine, v Evropski uniji pa vsak šesti ¹. Posledice revščine v otroštvu se kažejo tudi v možganih, in sicer ne samo v času otroštva, temveč tudi kasneje v odraslosti. Ideja, da revščina zastrupi možgane (v izvirniku Poverty poisons the brain), predstavlja čedalje pomembnejše področje raziskovanja v nevroznanosti in znanostih o zdravju ter se pojavlja kot pogosta metafora, ki poskuša opozoriti na neenakosti in posledice revščine.

Odraščanje v revnem okolju predstavlja visoko tveganje za otrokovo življenje na več ravneh, npr. na področju šolanja, regulacije vedênja in zdravja ². Revščina predstavlja negativen vpliv na otrokovo učenje in akademske rezultate tudi preko razvoja možganskih struktur ^{3 4}. Prav tako revščina v obdobju otroštva negativno vpliva na posameznikovo telesno in psihološko zdravje v odraslosti ⁵.

Revščina in razvoj možganov

Dojenčki, ki prihajajo iz revnih družin, imajo manjšo prostornino možganske sivine, ki je ključna za procesiranje informacij in izvedbo dejanj ². Avtorji dotične študije so našli zmanjšanje tako v čelnem režnju (ki ga povezujemo z načrtovanjem, nadzorom impulzov, nadzorom pozornosti, …) kot v temenskem režnju (ki skrbi za senzorično integracijo). Dojenčki iz različnih okolij pa se niso razlikovali pri volumnu možganske beline (ki jo tvorijo maščobne ovojnice živčnih vlaken), ter možganske sivine senčnega in zatilnega režnja. Otroci iz družin s slabšim socialno-ekonomskim statusom (v nadaljevanju SES) so pričeli svoje življenje s podobno prostornino možganske sivine kot drugi otroci, ampak so že kot malčki (pri 3 letih) imeli manjšo prostornino le-te v primerjavi z malčki iz družin s srednjimi in visokimi prihodki. Avtorji so sklepali, da je okolje s časom čedalje bolj vplivalo na prostornino določenih delov možganov, pri čemer so se razlike med dojenčki iz različnih okolij še povečevale. Opisane razlike v prostornini možganov niso mogli pojasniti z dojenčkovo težo pri porodu, zgodnjim zdravjem ali velikostjo glave pri porodu. Tudi razlike v rasti možganov so variirale s SES, pri čemer so otroci iz družin z nižjimi prihodki kazali počasnejšo rast med obdobjem dojenčka in zgodnjim otroštvom. Tovrstne razlike v prostornini možganov pa so bile povezane tudi z večjimi vedenjskimi težavami pred vstopom v šolo ². Raziskave torej nakazujejo, da obstaja povezava med revščino in razvojnimi zaostanki v določenih možganskih področjih ^{2 6}.

Slika 1: Možganski režnji. Rumena barva predstavlja čelni reženj, vijolična temenski reženj, zelena zatilni reženj in modra senčni reženj. (Prilagojeno po: Wikimedia Commons)

Revščino lahko povežemo tudi s strukturnimi spremembami v več predelih možganov, ki vplivajo na pripravljenost na šolanje in nadaljnjo akademsko uspešnost ³. Največji učinek je viden med otroki iz najrevnejših družin. Prostornina možganske sivine pri otrocih, ki so prihajali iz družin tik nad pragom revščine, je bila 3 do 4 odstotke pod razvojno normo. Otroci, ki so živeli pod državnim pragom revščine, pa so zaostajali 8 do 10 odstotkov. Razlike so se kazale tudi pri akademski uspešnosti, saj so v povprečju otroci iz revnejših družin imeli od 4 do 7 točk slabše rezultate na standardiziranih testih, ki so merili splošno inteligentnost ter jezikovno in matematično uspešnost. Na podlagi tega so avtorji sklepali, da bi lahko do 20% razlik pri testnih rezultatih pojasnili z razvojnimi zaostanki v čelnem (pomemben za procese, kot so pozornost, inhibicija, regulacija emocij …) in senčnem režnju (pomemben za spomin, jezik) ³.

Tudi drugi avtorji ⁴, ki so preučevali šolske otroke in zgodnje mladostnike, potrjujejo, da je revščina povezana z zmanjšano možgansko sivino, vendar so našli zmanjšanja tudi pri prostorninah možganske beline, amigdale (povezana s procesiranjem in spominom na čustvene izkušnje) in hipokampusa (povezan s spominom). Učinke revščine pri prostornini hipokampusa sta zvečala oziroma zmanjšala faktorja negovalčeve/starševske sovražnosti oziroma podpore, in sicer na levi in desni strani hipokampusa, ter izkušnja stresnih dogodkov na levi strani.

Slika 2: Prefrontalni korteks, hipokampus in amigdala. (Prilagojeno po: Wikimedia Commons)

Posledice revščine v odrasli dobi

Posledice revščine, ki jo posameznik izkusi v času odraščanja, se čutijo tudi v odraslosti. Revščina v času otroštva je povezana z zmanjšanim volumnom določenih limbičnih področij (med drugim že prej omenjene amigdale in hipokampusa) v odraslosti ⁷.

Raziskovalci ⁵ so iskali povezave med revščino pri 9 letih starosti in aktivacijo nevronskih omrežij med regulacijo čustev pri 24 letih. Odrasli, ki so kot otroci živeli v družinah z nižjim prihodkom, so imeli zmanjšano aktivnost prefrontalnega korteksa (sprednji del čelnega režnja, specifično je šlo za zmanjšanje na ventrolateralnem in dorzolateralnem področju) in niso uspeli zmanjšati aktivacije amigdale med regulacijo negativnih čustev. Zanimivo je, da višina njihovega odraslega prihodka ni imela povezave z nevronsko aktivnostjo med regulacijo čustev. Na odnos med prihodkom v otroštvu in nevronsko aktivacijo v odraslosti je vplivala tudi izpostavljenost kroničnemu stresu med otroštvom oz. mladostništvom. To kaže na pomembnost upoštevanja izpostavljenosti kroničnemu stresu in njegovih učinkih na regulacijo čustev pri odraslih, ki so odraščali v revnem okolju ⁵.

Kako zmanjšati posledice revščine?

Zaradi vpliva revščine so otrokovi potenciali pri akademskem uspehu zmanjšani že pri nizki starosti, saj so določene možganske regije med razvojem zelo občutljive na otrokovo okolje. Pri otrocih iz revnejšega okolja bi se tako lahko poskušalo izenačiti razlike zaradi okolja s tem, da bi se jim ponudilo dodatne vire pomoči ³.

Avtorji študij ^{8 4} so predlagali, da lahko s pomočjo tovrstnih raziskav določimo, katerim področjem posvetiti pozornost, če želimo zmanjšati razvojne razlike med osebami, ki odraščajo v revščini in tistimi, ki ne. Določeni faktorji, kot so npr. negovalčeva oziroma starševska sovražnost in stresni dogodki predstavljajo tveganje za negativne posledice pri razvoju možganov ⁴.

Podporno starševstvo med zgodnjim mladostništvom se je izkazalo kot pomemben način zmanjševanja negativnega vpliva revščine na razvoj možganov. Avtorji ⁷ so zasnovali program, ki je vključeval več zaporednih srečanj, kjer so ločeno poučevali mladostnike in njihove skrbnike iz afroameriške skupnosti. Skrbnike so učili npr. instrumentalne in čustvene podpore, socializacijskih strategij in metod za komuniciranje. Mladostnike pa so učili npr. pomembnosti postavljanja ciljev in načrtov za prihodnost ter primernega vedênja, ko se soočajo z rasizmom. Opisan preventivni program se je izkazal kot varovalni dejavnik pri vplivu revščine na možgane mladostnikov.