Avtor izvirnega zapisa je Atul Gawande, profesor javnega zdravja, kirurg ter ustanovni član in vodja Ariadne Labs, ki je od nedavnega tudi pomožni administrator za svetovno zdravje pri Agenciji za mednarodni razvoj v Združenih državah Amerike. Gre za nagovor ob podelitvi diplom na Kalifornijskem inštitutu za tehnologijo z dne 10. 6. 2016, ki je bil objavljen v časniku The New York Times in preveden z dovoljenjem avtorja v prid dostopnosti čim širšemu naboru bralcev. Čeprav smo se s prevodom potrudili, vas vseeno vabimo k branju izvirne objave.

Če je vaše izobraževanje v tej ustanovi doseglo svoj namen - in domnevam, da ga je - ste sedaj vsi postali znanstveniki. Da, to žal velja tudi za vas, diplomanti anglistike in zgodovine. Znanost ni univerzitetna diploma ali poklic, temveč predanost sistematičnemu načinu razmišljanja, zvestoba razvoju znanja ter razlaganju vsega skozi preverjanje in nepristransko opazovanje. Težava je v tem, da ne gre za običajen način razmišljanja. Pravzaprav je nenaraven in skregan z intuicijo, zato se ga moramo priučiti. Znanstvene razlage so nasprotne božji modrosti, posameznikovemu doživljanju in zdravi pameti. Zdrava pamet je nekoč zatrjevala, da se sonce premika po nebesnem svodu in da se prehladimo zaradi mraza. Znanstveni um pa je v teh prepričanjih prepoznal zgolj domneve, ki jih je bilo potrebno preveriti.

Ko sem prvič prispel na fakulteto iz domačega mesteca v zvezni državi Ohio, me je intelektualno najbolj vznemirilo število lastnih zmotnih prepričanj o tem, kako deluje svet - tako narava kot vse, kar je ustvaril človek. Za nadomestna pojasnila sem se obrnil na svoje profesorje in sošolce ter ob povratku domov staršema podrobno razložil, o čem vsem sta se motila, nad čimer sta bila seveda navdušena. Kljub temu pa sem tudi takrat le zamenjal en sklop prepričanj za drugega. Kar nekaj časa je minilo, preden sem razumel posebnosti znanstvenega načina razmišljanja. Slavni fizik Edwin Hubble jih je ob nagovoru diplomantom na Caltechu (Kalifornijskem tehnološkem inštitutu, op. prev.) leta 1938 povzel kot “zdravo dozo skepse, previdnost pri presoji in nadzor nad domišljijo”, tako glede idej drugih kakor tudi glede lastnih zamisli. Znanstveni(kov) um je usmerjen k poskusom, ne pravdanju.

Kot študentu se mi je zdelo, da vse skupaj presega način razmišljanja. Šlo je bolj za način obstoja in še to za dokaj nenavadnega. Potrebni sta tako skepsa kot domišljija, a v pravi meri. Presoja zahteva odločnost, a tudi previdnost. Znanstvenik stremi k odprtosti pri dojemanju stvarnosti, zbiranju dejstev ter preverbi lastnih pričakovanj in napovedi. Nato se mora odločiti, da izid bodisi sprejme bodisi ne in se obenem zaveda, da nič ni zares dorečeno, da je celotno pridobljeno znanje zgolj vprašanje večje ali manjše verjetnosti. Vedno se lahko pojavi nekaj, kar utečenim razlagam in idejam nasprotuje. Hubble je to strnil takole: “Znanstvenik svet razlaga z zaporedjem približkov.”

Znanost se je izkazala za neprecenljivo gonilo napredka. Zaradi znanstvenih odkritij se je naša življenjska doba v zadnjem stoletju skoraj podvojila, živimo v čedalje večjem izobilju, naše razumevanje stvarnosti pa je širše in globlje kot kadarkoli prej. Kljub temu znanost ne uživa vsesplošnega zaupanja, kar delno verjetno lahko pripišemo še nedognanemu. Po drugi strani pa se tudi na področjih, kjer sta neznanje in nerazumevanje že dolgo stvar preteklosti, ljudje znanstvenim razlagam še vedno upirajo, včasih pa jim celo odkrito oporekajo. Številni posamezniki na primer še vedno - kljub poplavi dejstev, ki njihovim prepričanjem nasprotujejo - verjamejo, da cepljenje otrok povzroča avtizem (ga ne); da lastniki orožja uživajo večjo varnost (je ne); da so gensko spremenjeni pridelki škodljivi (v celoti gledano so koristni); da se podnebje ne spreminja (se).

Strah pred cepljenjem je dober primer pojava, ki kljub desetletjem preučevanja varnosti cepiv in množici raziskav, ki to potrjujejo, še vedno vztraja. Pred približno petindvajsetimi leti so rezultati statistične analize nakazali na možnost obstoja povezave med avtizmom in tiomersalom, konzervansom, ki se v cepivih uporablja za preprečevanje bakterijskega onesnaženja. Analiza se je izkazala za pomanjkljivo, vendar se je strah že razširil. Znanstveniki so nato izvedli stotine raziskav, s katerimi povezave med avtizmom in tiomersalom niso potrdili. Strah je še vedno vztrajal. Odstranitvi konzervansa iz cepiv, kar so storile številne države, ni sledil upad pojavnosti avtizma, vendar se je strah vseeno okrepil. Britanska raziskava je domnevno potrdila, da je nastop avtizma pri osmih otrocih časovno sovpadal s cepljenjem proti ošpicam, mumpsu in rdečkam. Raziskovalno poročilo je bilo po objavi umaknjeno, saj se je izkazalo, da je vodilni avtor ponaredil in popačil podatke o otrocih. Neodvisni poskusi potrditve izsledkov britanske raziskave so bili neuspešni, vendar je precepljenost kljub temu dovolj upadla, da je tistega leta zaradi izbruhov ošpic in mumpsa zbolelo več deset tisoč otrok v ZDA, Kanadi in Evropi. Nezanemarljivo število otrok je okužbam tudi podleglo.

Ljudje izkazujemo odpor do znanstvenih spoznanj takrat, ko niso v skladu z našo intuicijo. Ošpice in mumps sta relativno redki bolezni, avtizem pa je pogostejši. In kdo ne bi prisluhnil materi, ki trdi, da je bil njen otrok sprva povsem zdrav, po cepljenju pa je postal avtističen?

Lahko bi izpostavili, da soodvisnost ni enaka vzročnosti; da otroci v prvih letih življenja prejmejo cepiva vsakih nekaj mesecev, zato se skoraj vsaka bolezen razkrije šele po cepljenju; da temeljito raziskovanje ni pokazalo povezave med cepljenjem in avtizmom. In vendar je idejo, ko se ukorenini in razširi, zelo težko izruvati - zlasti, če je hkrati prisotno še nezaupanje v strokovnjake. Ljudje namreč strokovnjakom na področju znanosti zaupajo čedalje manj.

Sociolog Gordon Gauchat je preučil podatke javnomnenjskih raziskav, izvedenih v ZDA med letoma 1974 in 2010, in odkril nekaj resnično zaskrbljujočih trendov. Kljub čedalje višji splošni izobrazbi javno zaupanje v znanstveno skupnost upada. To velja zlasti za konzervativno usmerjene posameznike - tudi, če so izobraženi. Leta 1974 so konzervativci z univerzitetno izobrazbo najbolj zaupali znanosti in znanstveni skupnosti, danes pa jima zaupajo najmanj.

Živimo v času, ko številne skupine uveljavljajo svoje kulturne domene, kot temu pravi Gauchat, “in ustvarjajo lastne temelje znanja, ki so, glede na smernice znanosti, pogosto sporni.” Delno gre za verske skupnosti (ki, na primer, dvomijo v evolucijo), delno za predstavnike industrije (ki pod vprašaj postavljajo podnebne spremembe), številni pa se na političnem spektru nagibajo proti levici (npr. tisti, ki zavračajo uveljavljeno medicinsko znanje in odkritja, v prid “naravnim” alternativam). Čeprav gre na prvi pogled za povsem različne skupine, so si po eni plati povsem enake: vse gojijo sveta prepričanja, v katera naj ne bi dvomili. Pri obrambi teh prepričanj le redki zavračajo znanost; namesto tega zavračajo strokovnost znanstvenikov. Bolj malo je takih, ki se med zagovarjanjem svojih stališč sklicujejo na božjo modrost. Namesto tega raje lastno modrost zagovarjajo kot bolj verodostojno interpretacijo znanosti. To seveda povzroča zmedo, saj je potrebno prepoznati razlike med znanstvenimi in psevdoznanstvenimi trditvami.

Zagovorniki znanosti so opredelili pet značilnih potez psevdoznanstvenikov. Slednji trdijo, da znanstvena soglasja izhajajo iz zarot, s katerimi znanstveni strokovnjaki želijo utišati nasprotnike. Psevdoznanstveniki ustvarjajo in oglašujejo lažne strokovnjake, katerih pogledi nasprotujejo uveljavljenemu znanju, vendar ne temeljijo na verodostojnih znanstvenih dosežkih. Izbirajo le tiste podatke in znanstvene objave, ki vzbujajo dvom v prevladujoče stališče, s čimer omalovažujejo celotno področje. Uporabljajo lažne primerjave in druge logično pomanjkljive argumente ter znanstvenemu raziskovanju postavljajo nedosegljiva merila: ko znanstveniki dosežejo eno raven zanesljivosti, psevdoznanstveniki nemudoma zahtevajo še višjo.

Vse to seveda ne pomeni, da posamezni od naštetih pristopov nikoli niso utemeljeni. Primerjave so lahko uporabno orodje in za trdne zaključke posamezna raven zanesljivosti včasih ne zadostuje. Če pa so vse naštete strategije v teku sočasno, postane jasno, da nimamo več opravka z znanstveno podprtimi trditvami. Psevdoznanost je torej znanost brez bistva.

Izziva glede zagovarjanja znanosti kot (naj)bolj veljavnega pristopa za razumevanje sveta so se znanstveniki lotili neposredno z znanostjo samo, in sicer z izvajanjem poskusov. Leta 2011 sta dva avstralska raziskovalca večino ugotovitev strnila v Priročnik za razkrinkanje (“The Debunking Handbook”), ki razblinja mnoge predstave o učinkovitosti najpogostejših pristopov v spopadu s psevdoznanostjo. Zdi se, da zavračanje slabe znanosti ne zadošča, saj se pristop pogosto izjalovi. Naštevanje dejstev, ki nasprotujejo neznanstvenemu prepričanju, prispeva k širšemu dometu prepričanja in trdnejši veri vanj. Tako pač delujejo možgani; zmote se ukoreninijo, delno tudi zato, ker se skladajo s predhodno obstoječimi predstavami o delovanju sveta. Izkoreninjanje napačnih informacij je torej neuspešen pristop, saj utegne za seboj pustiti neprijetno praznino ali pa predstavo o svetu kar v celoti razbliniti.

Kaj nam je, zagovornikom znanosti, torej storiti? Je prihodnost zgolj nenehen spopad nasprotujočih si stališč? Ne nujno. Iz ugotovitev izhaja tudi pot do ponovne vzpostavitve zaupanja v znanost. Vemo, da izpodbijanje psevdoznanstvenih trditev ne deluje, zdi pa se, da izpostavljanje dejstev, ki držijo, lahko uspe. Če vse skupaj oplemenitimo še z razumljivo razlago, toliko bolje. Namesto naštevanja, kaj vse je narobe z miti o cepljenju, raje poudarimo sledeče: uporaba cepiv pri otrocih je bistveno varnejša od opustitve cepljenja. Kako to vemo? Zaradi skorajda dobesedne gore podatkov, vključno z dejstvom, da smo tudi opustitev cepljenja že postavili na preizkušnjo. Med letoma 1989 in 1991 je precepljenost pri otrocih iz revnih urbanih okolij v ZDA upadla. In posledica? Petinpetdeset tisoč primerov ošpic ter sto triindvajset smrti.

Še en ključni vidik je razgaljanje strategij zavajanja, ki jih uporabljajo psevdoznanstveniki. Slaba znanost deluje po značilnem vzorcu in če ljudi nanj opozorimo, jih s tem tudi opolnomočimo za sprejemanje znanstveno ustreznejših stališč. Razumevanje sveta, ki temelji na znanosti, je pravzaprav zgolj orodje za odločanje o tem, katerim informacijam zaupati, in ne pomeni dolgotrajnega prebiranja merodajne literature zato, da bi na vsako vprašanje odgovorili sami. To preprosto ni mogoče, saj je znanje postalo preobsežno in preveč zapleteno, da bi ga v celoti obvladal katerikoli posameznik, pa najsibo znanstvenik ali laik.

Le redki znanstveniki lahko od temeljev do podrobnosti razložijo pojav, ki ga preučujejo, saj se pri svojem delu zanašajo na podatke in metode, ki so jih prispevali drugi znanstveniki. Znanje in vse ostale vrline znanstvene naravnanosti torej ne bivajo v vsakem posamezniku, temveč v skupnosti. Ko omenimo “znanstveno skupnost”, naslavljamo bistvo znanosti: vsak napredek je družbeni podvig, za katerega je značilna zapletena delitev intelektualnih naporov. Posamezni znanstveniki niso, v primerjavi s šarlatani, nič bolj odporni na trmoglavost, pretirano samozaverovanost, omalovaževanje novih odkritij in prepričanje o lastni vsevednosti. (Max Planck je zato nekoč dejal, da znanost napreduje po korakih, pogreb za pogrebom.) Kot podvig celotne skupnosti pa ima znanost čudovito sposobnost popravljanja lastnih napak.

Ali to pomeni, da je tudi čudovito organizirana? Žal ne. Če pogledamo od blizu, vidimo zmešnjavo recenzij, pomanjkljivih raziskovalnih poročil, prikrito zajedljivih pisem urednikom znanstvenih revij, odkrito prezirljivih razprav na spletnih forumih in domišljavih razglasov uglednih veljakov. Vse skupaj torej izgleda kot bolj klavrn poskus razumevanja stvarnosti, vendar kolektivni um nezadržno drvi dalje. Znanje napreduje takorekoč povsod – tudi v družboslovju, kjer nevroznanost in uporaba tehnologije razkrivata spoznanja o svobodni volji, razvoju umetnosti in književnosti skozi zgodovino ter o vsem vmes.

Z današnjim dnem vstopate v znanstveno skupnost, ki jo lahko opišemo kot najčudovitejši skupinski podvig v človeški zgodovini. Ob tem ste podedovali dolžnost, da o njej razlagate drugim ter tako prispevate k povrnitvi zaupanja vanjo v času, ko le-to kritično upada. Pri svojem kliničnem in javnozdravstvenem delu redno srečujem posameznike, ki so globoko skeptični tudi glede osnovnih spoznanj o tistem, čemur novinarji pravijo »prevladujoča znanost« (kakor da je alternativa v čemerkoli podobna znanosti) - ne glede na to, ali gre za delovanje človeškega telesa v zdravju in bolezni, prehrano, zdravila ali karkoli drugega. Dvom je pogosto najbolj izražen pri bolnikih z najvišjo, ne najnižjo stopnjo izobrazbe. Izobrazba ljudi sicer izpostavi znanstvenim spoznanjem, vendar v njih paradoksno tudi podžiga misel o samozadostnosti in spodbuja ustvarjanje lastnih prepričanj.

Motili bi se, če bi verjeli, da ste spričo dosežene izobrazbe edinstveno podkovani za tolmačenje resnice. Pravzaprav ste pridobili nekaj neizmerno bolj dragocenega: razumevanje procesa iskanja resnice. Ne gre za podvig posameznika, temveč za vztrajnost celotne skupnosti - in številčnejši kot smo, bolje je za vse - pri raziskovanju, kjer največ štejejo radovednost, vedoželjnost, dovzetnost in samodisciplina, ki bi jih lahko označili za temeljne znanstvene vrline.

Še bolj kot to, kaj menite, je pomembno to, kako razmišljate. Čeprav gre pri tem za danost, smo, kar se tiče razumevanja te danosti, trenutno na točki preloma, ko se ne borimo zgolj za osmišljanje dela znanstvenikov, temveč tudi za razumevanje lastnega obstoja.