Ljudje smo socialna bitja in to velja tudi za dojenčke – že takoj od rojstva dalje. V preteklosti so teoretiki pogosto predpostavljali, da je dojenček asocialen in popolnoma odvisen od drugih, kar pa so sodobne raziskave ovrgle. Socialno vedênje dojenčka se vidi na različne načine: dojenčki raje gledajo človekov obraz in poslušajo človeški glas kot druge dražljaje, jasno razlikujejo med seboj in drugimi osebami ter med različnimi ljudmi, zelo radi pa tudi posnemajo obrazne izraze, ki jih vidijo pri osebah, s katerimi so v interakciji ³.

Prav posnemanje predstavlja prvo sredstvo, preko katerega dojenček začenja raziskovati socialni svet in vzpostavljati odnose z ljudmi. Začne se že zelo hitro po rojstvu; novorojenčki so tako zmožni npr. posnemati odpiranje ust, iztegovanje jezika in osnovne čustvene izraze na obrazu človeka, s katerim so v interakciji ¹. Poudariti je potrebno, da obstajajo tudi individualne razlike med dojenčki – nekateri posnemajo več, nekateri pa manj, nič od tega pa ne predstavlja odklona ali zaostanka v razvoju. Približno v drugem mesecu življenja pa so dojenčki sposobni tudi t. i. odloženega posnemanja – ko vidijo nek zanimiv obrazni izraz, lahko mine tudi 24 ur do takrat, ko ga ponovijo ³.

Okrog šestega tedna starosti se pri dojenčku pojavi tudi prvi spontani socialni nasmeh, ko se z obraznim izrazom odzove na bližnjo osebo in na zanimive dogodke. Z razvojem postaja dojenček v komunikaciji z drugimi osebami čedalje bolj dejaven. V drugem mesecu življenja vzpostavlja stik iz oči v oči s partnerjem v komunikaciji in svoje odzive na partnerja izmenjuje ritmično oz. zaporedno. Takšno komunikacijo je zelo zanimivo opazovati – najprej vidimo, kako odrasla oseba govori dojenčku, ta jo pozorno posluša, nato pa sledi dojenčkov »odgovor« v obliki nasmeha, oglašanja in aktivnega premikanja telesa ¹. Če partner v komunikaciji odide, ga dojenček kliče in ga išče z očmi v prostoru. Nekoliko kasneje, okrog 5. do 6. meseca starosti, se pri dojenčku pojavi prva, osnovna oblika razumevanja samega sebe. Takrat si zna dojenček že postaviti prve cilje (npr. želi doseči svojo najljubšo igračko) in svoje vedênje usmeriti k doseganju tega cilja. Pri tem se dojenček že spomni, katero njegovo preteklo vedênje je bilo uspešno za doseganje cilja, in zna to vedênje ponoviti ¹. V tem obdobju postanejo za dojenčka zanimivi tudi njegovi vrstniki; opazuje jih, se jih dotika, še vedno pa se raje igra z igračami kot z drugimi otroki. Približno dva meseca kasneje pa že lahko vidimo, da se dojenčki igrajo skupaj in pri tem uporabljajo različne predmete. Zelo zanimiva jim je igrica »dam – daš«, v kateri si izmenjaje podajajo igrače ¹.

V socialnem razvoju dojenčka in otroka igra pomembno vlogo tudi njegova navezanost na bližnje osebe, navadno starše. Navezanost razumemo kot močno naklonjen odnos med dvema osebama in gre skozi več faz razvoja, od prvih odzivov dojenčka na starše do v popolnosti oblikovanega odnosa ¹. Glede na to, kakšne so običajne interakcije med dojenčkom in staršem, ločimo med različnimi vzorci navezanosti. Za otrokov razvoj je najbolj optimalna t. i. varna navezanost. Razvijejo jo otroci staršev, ki so ustrezno občutljivi na potrebe svojega otroka in imajo z njim veliko fizičnih kontaktov. Otroci s takšnim vzorcem navezanosti so v večji meri pozitivno razpoloženi, radovedni in raziskujejo svoje okolje, ob ločitvi od starša pokažejo svoje nelagodje z jokom, vendar jih lahko starši hitro potolažijo, ko se vrnejo ¹. Poleg varne navezanosti poznamo še tri tipe negotove navezanosti, za katere pa je skupna značilnost ta, da so starši z otrokom vzpostavljali manj ljubeče odnose, kar lahko vpliva na to, da imajo otroci kasneje v življenju težave pri navezovanju socialnih stikov.

V obdobju med 3. in 6. letom starosti je na področju socialnega razvoja pomemben tudi razvoj socialno prilagojenega vedênja. Socialno prilagojeno je tisto vedênje, ki je sprejemljivo in zaželeno v interakcijah z drugimi ljudmi – odraslimi, sorojenci, vrstniki idr. ³. V socialnem okolju se bolj prilagojeno vedejo tisti otroci, ki imajo boljšo socialno kompetentnost, kar pomeni, da znajo vzpostavljati in ohranjati boljše odnose z drugimi ljudmi v različnih situacijah. Socialna kompetentnost narašča s starostjo otrok vse do približno osmega leta starosti. Tako je pri starejših otrocih opazno, da se manj pogosto vedejo težavno in da so zmožni boljšega socialnega prilagajanja ², pri čemer pa obstajajo med otroki precejšnje individualne razlike. Pomembno je, da imajo otroci dovolj priložnosti za urjenje svojih socialnih spretnosti v različnih interakcijah, tako z odraslimi kot tudi z različno starimi otroki, da se vključujejo v vrstniške skupine in na ta način krepijo svoje socialne spretnosti.