Anksioznost je med osebami z avtizmom bistveno pogostejša kot v splošni populaciji, tako pri otrocih kot pri odraslih (Slika 1). V prispevku so predstavljene možne razlage za to, se pa določene posebnosti v vedenju pri obeh stanjih prekrivajo, kar lahko otežuje prepoznavanje. Predstavljeni so tudi nekateri pristopi pomoči.

Slika 1: Osebe z avtizmom se zaradi senzorne preobremenjenosti, socialnih izzivov in negotovosti pogosteje soočajo z anksioznostjo kot splošna populacija (vir: Magnific.com).

Povezanost anksioznosti in avtizma

Strah in anksioznost sta pomembna simptoma avtizma vse od začetka. Naj bo to v obliki določenih strahov in paničnih napadov ali v obliki pretirane zaskrbljenosti in splošnega neugodja. V študiji, ki so jo opravili na Inštitutu MIND v Sacramentu v ZDA ¹, je imelo 69 odstotkov otrok z avtizmom klinično značilno anksioznost v primerjavi z 8 odstotki nevrotipičnih otrok. Tudi pri odraslih z avtizmom je anksioznost značilno pogostejša v primerjavi s splošno populacijo (40–50 odstotkov proti 18 odstotkom). Pri avtizmu se lahko pojavljajo tudi drugačne oziroma nenavadne oblike anksioznosti in strahov, denimo strah pred toaleto, pred različnimi zvoki ali drugimi senzornimi dražljaji.

Vloga amigdale pri anksioznosti

Ob tem, ko so številna področja možganov vključena v posredovanje strahu in anksioznosti, ostaja ključna pri tem amigdala, majhna struktura v obliki mandlja, ki je del limbičnega sistema ². Raziskovalci so kasneje pokazali, da ta možganska struktura ni povezana z osnovnim socialnim primanjkljajem pri avtizmu, je pa ključna za soobolevnost z anksioznostjo pri avtizmu ³.

Zakaj je anksioznost pri avtizmu pogostejša?

Da odgovorimo na to vprašanje, moramo imeti pred seboj ključne značilnosti umskega, čustvenega in senzornega delovanja oseb z avtizmom. Za te posameznike sta tako notranji kot zunanji svet pogosto nepredvidljiv in strašljiv prostor, ki jim lahko povzroča neugodje ali bolečino že na telesni ravni. Zaradi osnovnih primanjkljajev na socialnem področju se s tem ne znajo spopasti in so z drugimi pogosto v konfliktu ⁴. Nekateri raziskovalci opozarjajo, da je anksioznost pri osebah z avtizmom pogosto spregledana. Eden od razlogov za to so šibkosti na področju komunikacije, ki jih imajo osebe z avtizmom, pa tudi težave pri ozaveščanju lastnih notranjih stanj. Anksioznost je namreč večkomponentno dogajanje, ki vključuje miselno (zaskrbljenost), čustveno (strah, tesnoba), telesno (vzburjenje) in tudi vedenjsko področje (umik). Medtem ko nevrotipične osebe poročajo o teh vidikih anksioznosti, pa imajo osebe z avtizmom pri tem pogosto težave. Kot že rečeno, se pri njih anksioznost lahko kaže tudi drugače kot pri nevrotipičnih.

Prekrivanje znakov avtizma in anksioznosti

Znaki anksiozne motnje in avtizma se pogosto prekrivajo, kar je prav tako lahko razlog za slabšo prepoznavnost ⁵. Tako pri osebah z anksioznostjo kot pri tistih, ki imajo avtizem, je v vedenju pogosto prisoten umik, predvsem v zahtevnejših socialnih situacijah, gre pa pri tem za drugačno osnovo. Anksiozne osebe se takim situacijam običajno izogibajo zaradi strahu pred ocenjevanjem in/ali zavračanjem, avtistične osebe pa zaradi nerazumevanja in nezmožnosti vživljanja v druge. Obstajajo pa še drugi znaki, ki se lahko pojavljajo tako pri osebah z avtizmom kot pri tistih z anksiozno motnjo, na primer težnja k ritualističnemu vedenju, nenavadni odzivi na senzorne dražljaje, slabši očesni kontakt, motnje hranjenja in/ali spanja.

Pristopi pomoči in zdravljenja

Pridružena stanja, kot je denimo anksioznost, so za kakovost življenja oseb z avtizmom pogosto pomembnejša kot sam avtizem ⁶. Zato je bistveno, da jih prepoznamo in zdravimo, če je treba. Obstajajo različni psihoterapevtski pristopi, kot sta recimo vedenjsko-kognitivni ⁷ in v zadnjem obdobju čuječnost ⁸, pa tudi več zdravil, denimo iz skupine selektivnih zaviralcev ponovnega privzema serotonina (SSRI). Je pa glede na našo klinično prakso v primeru soobolevnosti pomembno poznavanje avtizma in anksiozne motnje, sicer terapevt težko razume drugačno odzivanje osebe z avtizmom, vezano na osnovne značilnosti te razvojne motnje. To je ključno tudi zaradi pogosto drugačnih razlogov za anksioznost pri osebah z avtizmom. Če se ta na primer pojavi v povezavi z motnjo v senzorni integraciji, ki je prisotna pri več kot 90 odstotkih teh oseb, je ustrezna terapevtska pomoč usmerjena v to področje. Če gre v osnovi za motnjo v komunikaciji in nerazumevanje socialnega vedenja drugih, bo koristno opolnomočenje v tej smeri.

Nevrorazličnost in pomen podpornega okolja

Od konca devetdesetih let je prisotna t. i. paradigma nevrorazličnosti ⁹, kjer se poudarja pomen t. i. »socialnega modela« razumevanja različnih nevrorazvojnih stanj, med njimi tudi avtizma. V tem smislu ni več toliko poudarka na »motnji« in »patologiji«, ampak na bolj razumevajočem, sprejemajočem in podpornem socialnem okolju. Dejstvo je, da imajo nevrorazlični vrsto močnih področij in celo talentov, ki jih pri t. i. »medicinskem modelu« obravnave pogosto spregledamo in se bolj osredotočimo na »primanjkljaje«. Razumevanje avtizma skozi prizmo nevrorazličnosti je koristno predvsem pri t. i. osebah z visokofunkcionalnim avtizmom oziroma Aspergerjevim sindromom. S pomočjo ozaveščanja in boljšega razumevanja ter socialnega sprejemanja teh oseb se zmanjša možnost za soobolevnosti s področja duševnega zdravja, tudi z anksioznostjo.