Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence
Naslovnica Članki Intervjuji Mnenja Zdravje Korenine eSinapsa Številke
Od človeških nevronov do možganskih organoidov – nova obzorja v nevroznanosti
članki
eSinapsa, 2011-1
Zvezdan Pirtošek
Eksoskeleti – inteligentne bionske naprave
Marko Munih
O aktualnih dilemah draženja globokih možganskih struktur pri obsesivno - kompulzivni motnji
Nadja Jarc
Sledite svojo srečo ... z iPhone
Urban Kordeš
eSinapsa, 2011-2
Renata Salecl
Gašper Tkačik
Astrociti – spregledane zvezde nevrobiologije
Marko Kreft, Robert Zorec
Sašo Dolenc
Meditacija - malo truda, veliko koristi
Luka Dimic
eSinapsa, 2011-3
Mara Bresjanac
Martina Starc
Rok Berlot
Varnost uporabe generičnih protiepileptičnih zdravil
Mojca Kržan, Matevž Kržan
Možgani, računalniki - nekaj vmes
Miha Pelko
eSinapsa, 2012-4
Ali so moški in ženski možgani različni?
Gregor Majdič
O kognitivnih motnjah pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo
Dejan Georgiev
Akutno možgansko kap lahko uspešno zdravimo
Nina Vujasinovič, Bojana Žvan
Vloga nevropsihološke diagnostike pri odkrivanju zgodnjih znakov alzheimerjeve bolezni
Simon Brezovar
eSinapsa, 2013-5
Srečanje dveh velikanov: možganov in imunskega sistema
Matej Markota
Novo odkritje na področju sporadičnih prionskih bolezni
Jana Jerše, Nadja Jarc
Učinek placeba brez lažnih zdravil in zavajanja
Mara Bresjanac
Subarahnoidna krvavitev zaradi tromboze venskih sinusov
Mateja Repar, Anita Resman Gašperčič
eSinapsa, 2013-6
Odstranjevanje možganskih tumorjev pri budnem bolniku
Andrej Vranič, Jasmina Markovič, Blaž Koritnik
Zmedena bolnica, ki nič ne vidi ali PRES
Manja Hribar, Vid Zgonc
Manja Hribar
Netravmatska lokalizirana konveksitetna subarahnoidna krvavitev
Mateja Repar, Fajko F. Bajrović
Sistemska skleroza in ishemična možganska kap - vzročna povezanost ali le koincidenca?
Mateja Repar, Janja Pretnar Oblak
Klemen Grabljevec
Z omejevanjem spodbujajoča terapija pri bolnikih po nezgodni možganski poškodbi
Dejana Zajc, Klemen Grabljevec
eSinapsa, 2014-7
Možgani v mreži navezanosti, ki nas zaznamuje
Barbara Horvat
Vpliv senzoričnega dotoka na uglasitev možganskih povezav
Peter Gradišnik
Človeški konektom ali kakšne so zveze v naših možganih
Blaž Koritnik
Niko Lah
Torkove delavnice za osnovnošolce
Mateja Drolec Novak, Vid V. Vodušek
Da ne pozabim! Tehnike za pomladitev spomina
Klara Tostovršnik, Hana Hawlina
Površina socialne nevroznanosti
Manuel Kuran
Clarity - bistri možgani Karla Deisserotha
Gregor Belušič
Barbara Gnidovec Stražišar
Bojana Žvan
Nevroplastičnost po možganski kapi
Marjan Zaletel
Klinično psihološka obravnava pacientov po možganski kapi in podpora pri vračanju na delovno mesto
Barbara Starovasnik Žagavec
Možgani: organ, s katerim ljubimo
Andraž Matkovič
Marija Šoštarič Podlesnik
Gibalno-kognitivna vadba: praktična delavnica
Mitja Gerževič, Marina Dobnik
Anton Grad
Nevrologija, imunologija, psihiatrija …
Bojan Rojc
Andraž Stožer, Janez Bregant
Dominika Novak Pihler
Možganska kap – »kako ostati v omrežju?«
Nina Ozimic
Klara Tostovršnik
eSinapsa, 2014-8
Znotrajžilno zdravljenje možganskih anevrizem
Tamara Gorjanc, Dimitrij Lovrič
Obravnava hladnih možganskih anevrizem
Bojana Žvan, Janja Pretnar Oblak
Ali deklice z Rettovim sindromom govorijo z očmi?
Anka Slana, Urška Slana
Progresivna multifokalna encefalopatija
Urša Zabret, Katarina Šurlan Popovič
Ne ubijaj – poskusi na živalih
Martina Perše
Poizkusi na živalih - za in proti
Simon Horvat
eSinapsa, 2015-9
Kako deluje navigacijski sistem v naših možganih
Simon Brezovar
Vsakodnevno delo slepe osebe / s slepo osebo
Denis Kamnar
Uroš Marušič
Manca Tekavčič Pompe
Toni Pustovrh
Marko Hawlina
Od svetlobe do podobe ali kako vidijo svet naši možgani
Simon Brezovar
Janja Hrastovšek
Zala Kurinčič
Pogledi na mejno osebnostno motnjo
Jerica Radež, Peter Kapš
Uvid kot socialno psihološki fenomen
Vid Vodušek
Uvod v vidno-prostorske funkcije s praktičnimi primeri
Ana Bujišić, Sanja Roškar
eSinapsa, 2015-10
Difuzijsko magnetnoresonančno slikanje
Rok Berlot
Katja Pavšič
Radiološko izolirani sindrom - ali ga moramo poznati?
Matej Vouk, Katarina Šurlan Popovič
Kako izgledajo možgani, ki govorijo več jezikov?
Gašper Zupan
Nov pristop v rehabilitaciji - terapija s pomočjo psa
Mateja Drljepan
Pogled v maternico z magnetnoresonančno preiskavo
Taja Jordan, Tina Vipotnik Vesnaver
Saša Zorjan
Saša Zorjan
Nevroestetika: ko nevroznanost obišče galerijo
Anja Voljavec, Hana Hawlina, Nika Vrabič
Ali so psihogeni neepileptični napadi res psihogeni?
Saška Vipotnik, Gal Granda
Kako nam lahko glasna glasba »vzame« sluh in povzroči tinitus
Nejc Steiner, Saba Battelino
eSinapsa, 2016-11
Mara Bresjanac
Kako ultrazvok odpira pot v možgane
Kaja Kolmančič
Kako je epigenetika spremenila nevroznanost
Metka Ravnik Glavač
Ondinino prekletstvo ali sindrom prirojene centralne hipoventilacije
Katja Pavšič, Barbara Gnidovec Stražišar, Janja Pretnar Oblak, Fajko F. Bajrović
Zika virus in magnetnoresonančna diagnostika nepravilnosti osrednjega živčevja pri plodu
Rok Banko, Tina Vipotnik Vesnaver
Motnje ravnotežja otrok in odraslih
Nejc Steiner, Saba Battelino
eSinapsa, 2016-12
Vloga magnetnoresonančne spektroskopije pri obravnavi možganskih tumorjev
Gašper Zupan, Katarina Šurlan Popovič
Tiskanje tridimenzionalnih modelov v medicini
Andrej Vovk
Aleš Oblak
Kevin Klarič
Sinestezija: umetnica, ki ne želi odrasti
Tisa Frelih
Računska psihiatrija: od nevroznanosti do klinike
Nastja Tomat
Kognitivni nadzor: od vsakdanjega življenja do bolezni
Vida Ana Politakis
eSinapsa, 2017-13
Internet: nadgradnja ali nadomestek uma?
Matej Perovnik
Vloga črevesnega mikrobioma pri odzivu na stres
Vesna van Midden
Stres pušča posledice tako na človeškem kot živalskem organizmu
Jasmina Kerčmar
Prikaz normalne anatomije in bolezenskih stanj obraznega živca z magnetno resonanco
Rok Banko, Matej Vrabec
Psihedelična izkušnja in njen zdravilni potencial
Anja Cehnar, Jona Basle
Vpliv hiperglikemije na delovanje možganov
Jasna Šuput Omladič, Simona Klemenčič
Nevrofibromatoza: napredujoče obolenje centralnega in perifernega živčevja
Nejc Steiner, Saba Battelino
Fenomen žrtvenega jagnja v dobi interneta
Dolores Trol
Tesnoba staršev in strategije spoprijemanja, ko pri otroku na novo odkrijejo epilepsijo
Daša Kocjančič, Petra Lešnik Musek, Vesna Krkoč, David Gosar
eSinapsa, 2017-14
Zakaj ne zapeljem s ceste, ko kihnem?
Anka Slana Ozimič, Grega Repovš
Nobelova nagrada za odkritje molekularnih mehanizmov nadzora cirkadianih ritmov
Leja Dolenc Grošelj
Možgani pod stresom: od celic do duševnih motenj
Nastja Tomat
Na sledi prvi vzročni terapiji Huntingtonove bolezni
Danaja Metul
Razlike med spoloma pri Parkinsonovi bolezni
Kaja Kolmančič
eSinapsa, 2018-15
Susceptibilno poudarjeno magnetnoresonančno slikanje pri bolniku z ALS
Alja Vičič, Jernej Avsenik, Rok Berlot
Sara Fabjan
Reverzibilni cerebralni vazokonstrikcijski sindrom – pot do diagnoze
Maja Cimperšek, Katarina Šurlan Popovič
Liam Korošec Hudnik
Kognitivno funkcioniranje pri izgorelosti
Marina Horvat
eSinapsa, 2019-16
Maša Čater
Saša Koprivec
Infekcije osrednjega živčnega sistema s flavivirusi
Maja Potokar
Raziskava: Kako depresija vpliva na kognitivne sposobnosti?
Vida Ana Politakis
Razvoj depresije pri otrocih z vidika navezovalnega vedenja
Neža Grgurevič
Sonja Prpar Mihevc
Umetno inteligentna nevroznanost: srečanje nevronskih mrež in možganske fiziologije
Kristijan Armeni
Čebelji strup pri preventivi nevrodegenerativnih bolezni in priložnost za klinično prakso
Matjaž Deželak
eSinapsa, 2019-17
IgG4+ – skupni imenovalec diagnoz iz preteklosti
Cene Jerele, Katarina Šurlan Popovič
Nov molekulski mehanizem delovanja ketamina v astrocitih
Matjaž Stenovec
Praktični pristop k obravnavi utrujenosti in motenj spanja pri bolnikih z multiplo sklerozo
Nik Krajnc, Leja Dolenc Grošelj
Jure Pešak
eSinapsa, 2020-18
Bolezni spektra anti-MOG pri odraslih
Nik Krajnc
Samomor pod lupo nevroznanosti
Alina Holnthaner
eSinapsa, 2020-19
Ob mednarodnem dnevu znakovnih jezikov
Anka Slana Ozimič
Teorija obetov: kako sprejemamo tvegane odločitve
Nastja Tomat
Sara Fabjan
Matjaž Deželak
Nina Stanojević, Uroš Kovačič
Od človeških nevronov do možganskih organoidov – nova obzorja v nevroznanosti
Vesna M. van Midden
Splošna umetna inteligenca ali statistične jezikovne papige?
Kristijan Armeni
Zunajcelični vezikli kot prenašalci zdravilnih učinkovin preko krvno-možganske prepreke
Saša Koprivec
Matjaž Deželak
eSinapsa, 2021-20
Migrena: starodavna bolezen, sodobni pristopi k zdravljenju
Eva Koban, Lina Savšek
Zgodnji razvoj socialnega vedenja
Vesna Jug
Nastja Tomat
Mikrosplet: povezovanje preko mikrobioma
Tina Tinkara Peternelj
Stimulacija možganov kot način zdravljenja depresije
Saša Kocijančič Azzaoui
eSinapsa, 2021-21
eSinapsa, 2022-22
Sodobni vidiki motenj hranjenja
Karin Sernec
Ples in gibalni dialog z malčki
Neva Kralj
Atul Gawande
Jezikovna funkcija pri Alzheimerjevi bolezni
Gašper Tonin
Dostava terapevtikov preko krvno-možganske pregrade
Matjaž Deželak
eSinapsa, 2022-23
Akutni ishemični infarkt hrbtenjače pri zdravih otrocih – kaj lahko pove radiolog?
Katarina Šurlan Popovič, Barbara Šijaković
eSinapsa, 2023-24
Možganska omrežja pri nevrodegenerativnih boleznih
Tomaž Rus, Matej Perovnik
Morske živali kot navdih za nevroznanstvenike: morski konjiček, morski zajček in klobučnjak
Tina Bregant
Metoda Feldenkrais: gibanje in nevroplastičnost
Mateja Pate
Etično naravnana animalna nevroznanost
Maša Čater
Helena Motaln, Boris Rogelj
eSinapsa, 2023-25
Urban Košak, Damijan Knez, Anže Meden, Simon Žakelj, Jurij Trontelj, Jure Stojan, Maja Zakošek Pipan, Kinga Sałat idr.
eSinapsa, 2024-26
Naravno okolje kot vir zdravja in blagostanja
Karin Križman, Grega Repovš, Gaja Zager Kocjan, Gregor Geršak
Katja Peganc Nunčič, Damjan Osredkar
Tanja Goltnik
Ali je zgodnje vstajanje dedno?
Cene Skubic, Laura Plavc, Damjana Rozman, Leja Dolenc Grošelj
eSinapsa, 2024-27
Širša terapevtska uporaba ketamina: potenciali in izzivi
Kristian Elersič
Moč vpliva socialne opore na bolečino
Jana Verdnik
Benjamin Bušelič
Urška Černe, Anemari Horvat, Robert Zorec, Nina Vardjan
Eden izmed novejših pristopov v nevroznanosti je preučevanje nevronskih kultur, pridobljenih iz »odraslih« človeških celic, in nam nudi nove odgovore o delovanju in vlogi posameznih tipov možganskih celic ter njihovih medsebojnih interakcijah. Napredek v znanosti pa nam je omogočil tudi pripravo možganskih organoidov – drobnih skupkov možganskega tkiva, ki posnemajo zarodne stopnje različnih delov možganov.
V razvitem svetu bolezni možganov predstavljajo enega izmed vodilnih vzrokov za slabšo kvaliteto življenja 1. Z večanjem populacije in z njenim staranjem lahko pričakujemo, da se bo breme nevroloških bolezni zgolj povečevalo, zato je razvoj na področju razumevanja in zdravljenja nevroloških bolezni ena izmed prioritet medicine enaindvajsetega stoletja 2.
Navkljub hitremu napredku v znanosti pot v raziskovanju možganskih bolezni ni lahka, saj raziskovanje omejuje več faktorjev. Možgani so izjemno zapleten organ, ki je z vseh strani zaščiten z več plastmi možganskih ovojnic in obdan z lobanjo. Možganske celice v grobem delimo na nevronske in oporne (glialne) celice, znotraj teh dveh skupin pa obstaja več podtipov, ki se močno razlikujejo tako po morfologiji kot po njihovi vlogi v posameznih strukturah živčnega sistema 3. Razumevanje delovanja možganov je tako še vedno pomanjkljivo, velik delež možganskih bolezni ostaja nepojasnjen in posledično neozdravljiv 4.
Odvzem biopsij in spremljanje delovanja možganov in vivo je zaradi tveganja za zdravje in etičnih pomislekov močno omejeno in zelo redko upravičeno, zato je velik del izsledkov s področja nevroznanosti osnovan na živalskih modelih in nesmrtnih celičnih linijah 5. To pomeni, da delovanje živčnih celic preučujemo bodisi v laboratorijskih živalih, na celičnih linijah živalskega izvora ali pa na gojenih človeških živčnih celičnih linijah rakavega izvora. Ob tem velja poudariti, da so med živčno celico zdravega posameznika in živčno celico živalskega oz. rakavega izvora pomembne razlike v strukturi, fiziologiji in delovanju na molekularnem nivoju. Raziskave na slednjih zato pogosto ne vodijo do zaključkov, ki bi jih lahko uporabili v kliniki.
Zato je odločilnega pomena, da pri raziskovanju uporabljamo celice, ki so po strukturi in funkciji čim bolj podobne našim odraslim človeškim možganskim celicam. Še bolje pa bi bilo, če bi lahko v raziskovanju upoštevali tudi medsebojne interakcije več različnih tipov in se s tem kar najbolje približali in vivo pogojem 5.
Velik napredek predstavlja pristop, ki omogoča tvorbo človeških induciranih pluripotentnih matičnih celic iz odraslih celic (t. i. človeške inducirane pluripotentne matične celice; angl. human induced pluripotent stemm cells; hiPSC). Za razvoj postopka je leta 2012 japonski raziskovalec Shinya Yamanaka prejel Nobelovo nagrado. Večina celic v našem telesu je namreč diferenciranih, kar pomeni, da so se tekom razvoja iz zarodnih celic specializirale v določen tip celic in se v fizioloških pogojih ne morejo vrniti nazaj v zarodno obliko. Njegova raziskovalna skupina je identificirala 4 t. i. »dejavnike Yamanaka«, ki lahko v odrasli vezivni celici sprožijo dediferenciacijo nazaj v pluripotentno celico 6. To pomeni, da celica po funkciji postane podobna zarodnim celicam in ima potencial, da se pod vplivom pravilne kombinacije okoljskih faktorjev teoretično razvije v katerokoli telesno celico, med njimi tudi v nevronske in glialne celice 7. V teoriji to pomeni, da lahko iz kožne biopsije (ki je precej manj tvegana od možganske) pripravimo pluripotentne matične celice, ki jih nato lahko vzgojimo v različne živčne celice.
Postopki priprave induciranih matičnih celic se med seboj razlikujejo, vendar se vsi držijo določenih zaporednih stopenj. Po odvzemu kožnega vzorca je potrebna priprava celičnih kultur, v katerih namnožimo fibroblaste in jih izoliramo. V celice nato na različne načine uvedemo ustrezno kombinacijo rastnih faktorjev 6 7 8. Najpogosteje so to t. i. dejavniki Yamanaka (Oct34, Sox2, Klf4 c-Myc), kasneje pa sta bila identificirana še dejavnika Nanog in Lin-28. Vneseni faktorji v celici sprožijo proces dediferenciacije, ki postopoma postajajo vedno bolj podobne zarodnim celicam. Tako spremenjene celice vzgajamo v primerni hranilni raztopini, ki celicam omogoča rast in razvoj. Ko kolonije dosežejo zadovoljivo velikost, jih razporedimo v posamezne jamice, s čimer so pripravljene za nadaljnjo uporabo 6 7 8.
HiPSC lahko diferenciramo v različne somatske celice. Če se odločimo celice diferencirati v nevrone, bomo s pomočjo različnih specifičnih transkripcijskih dejavnikov inducirali tvorbo nevroepitelnih progenitornih celic. Te diferenciramo v specifične nevronske progenitorne celice (progenitorni spinalni motorični nevroni, kortikalni glutaminergični in GABA-ergični nevroni, mezencefalni dopaminergični nevroni, glialne celice, in druge), iz katerih v ustrezni hranilni raztopini nastanejo zgodnji in kasneje še zreli odrasli nevroni. Z natančnim vodenjem diferenciacije lahko vzgojimo celične kulture, ki so značilne za različne dele živčnega sistema (frontalni reženj, hrbtenjača, mezencefalon, glialne celice in druge)5 9. Po končani diferenciaciji nevroni ostanejo na razvojnem nivoju fetalnih nevronov 6 7 8.
Celične kulture, pridobljene na tak način, so izjemnega pomena v raziskovanju bolezni možganov, saj imajo – za razliko od nesmrtnih celičnih linij, ki pogosto izvirajo iz rakavih celic – normalen genotip, pripravimo pa lahko tudi kulture z genotipom našega bolnika 9. Takšne celične kulture so bolj reprezentativne in med drugim omogočajo vpogled v pacientovo lastno morfologijo, fiziologijo in presnovo na molekularni ravni 9. Posamezne nevronske kulture lahko med seboj tudi kombiniramo in tako dobimo kombinirane nevronske in glialne kulture, ki omogočajo preučevanje interakcij med posameznimi tipi celic 5.
Posebno poglavje pa predstavlja tvorba človeških možganskih organoidov. Možganski organoidi so kompleksne tridimenzionalne kombinirane nevronske kulture, ki poleg zastopanosti posameznih tipov celic posnemajo tudi strukturo različnih delov možganov (slika 1). Po tem ko pridobimo hiPSC, jih gojimo v hranilni raztopini, ki omogoča tvorbo embrioidnega telesca. S pomočjo nevralnih indukcijskih faktorjev spodbudimo tvorbo nevroektoderma in ga vzgajamo v kapljici posebnega gostega medija, ki zagotavlja prehrano in omogoča rast 10 11 12. Na tak način dobimo heterogen organoid, ki dobro posnema embrionalni razvoj možganov, le da sinapse ne dosežejo primerne zrelosti.
Zato se je razvil še drug pristop, kjer že zgodaj v razvoju možganskega organoida s pomočjo specifičnih rastnih faktorjev aktivno usmerjamo diferenciacijo v posamezne dele možganov (čelna skorja, mezencefalon, ipd.) 12. Na tak način dosežemo manj variabilnosti in višjo stopnjo zrelosti nevronov. Kortikalni nevroni, pridobljeni na tak način, so elektrofiziološko razviti, imajo spontano aktivnost, so obdani z astrociti in tvorijo funkcionalne sinapse 13. Z združevanjem dveh ali več vrst organoidov v možganski organoidni skupek (angl. assembloid) lahko preučujemo tvorbo žil, krvno-možganske bariere in vlogo mikroglije pri razvoju in zorenju nevronov 14.
Možganski organoidi nam omogočajo raziskovanje nevrorazvojnih in nevrodegenerativnih bolezni, kot so avtizem, shizofrenija, Alzheimerjeva demenca in Parkinsonova bolezen. Z vnašanjem genskih popravkov lahko ugotavljamo vlogo posameznih genskih različic pri razvoju bolezni. Poleg tega omogočajo preskušanje učinkovitosti zdravil in vpliv infekcij na razvoj možganov. Tako so med drugim igrali izjemno vlogo pri ugotavljanju vzroka za z virusom ZIKA povzročeno mikrocefalijo 10.
Z razvojem uporabe možganskih organoidov v predkliničnem in kliničnem raziskovanju pa se odpirajo tudi novi izzivi. Zavedati se moramo, da so možgani organ, ki se v veliki meri razvije po samem rojstvu glede na dražljaje in vplive iz okolja. Nevroni, pridobljeni iz hiPSC, dosežejo razvojni nivo fetalnih nevronov, podobno velja za možganske organoide in posledično predstavljajo zgolj grob približek nevronov, ki so prisotni v možganih odrasle osebe. Bolezni možganov, ki se pojavijo v starosti, zato kljub vzpodbudnim začetnim rezultatom še vedno predstavljajo pomemben izziv.
Poleg tega je potrebno izpostaviti številna etična vprašanja, ki se pojavljajo ob uporabi človeških možganskih organoidov. Kljub temu, da trenutno ne dosegamo dovolj visoke stopnje zrelosti in/ali kompleksnosti, bi lahko teoretično v prihodnosti prestopili nedefinirano mejo, preko katere bi spontana aktivnost v možganskem organoidu lahko odražala bolečino, zavest ali pa celo misel 15 16. Zato je nujno, da jasno in odprto naslovimo vprašanja in pomisleke v zvezi z vzgojo človeških možganov v laboratoriju.
Z vsakim korakom, ki posnema in vivo razmere, kot sta uporaba kombiniranih kultur in vzgoja večjih in kompleksnejših možganskih organoidov, odpiramo in odgovarjamo na nova vprašanja in rešujemo nove izzive, hkrati pa povečujemo potrebo po interdisciplinarnem sodelovanju v znanosti 5 9.
Feigin VL, Nichols E, Alam T, et al. Global, regional, and national burden of neurological disorders, 1990–2016: a systematic analysis for the Global Burden of Disease Study 2016. Lancet Neurol. 2019;18(5):459-480. doi:10.1016/S1474-4422(18)30499-X ↩
Carroll WM. The global burden of neurological disorders. Lancet Neurol. 2019;18(5):418-419. doi:10.1016/S1474-4422(19)30029-8 ↩
Cloutier MM, Thrall RS. Berne & Levy Physiology.; 2017. ↩
Scadding JW, Losseff N. Clinical Neurology. Hodder Arnold; 2012. ↩
Fernando MB, Ahfeldt T, Brennand KJ. Modeling the complex genetic architectures of brain disease. Nat Genet. Published online 2020. doi:10.1038/s41588-020-0596-3 ↩
Amabile G, Meissner A. Induced pluripotent stem cells: current progress and potential for regenerative medicine. Trends Mol Med. 2009;15(2):59-68. doi:10.1016/j.molmed.2008.12.003 ↩
Park IH, Lerou PH, Zhao R, Huo H, Daley GQ. Generation of human-induced pluripotent stem cells. Nat Protoc. 2008;3(7):1180-1186. doi:10.1038/nprot.2008.92 ↩
Swistowski A, Peng J, Liu Q, et al. Efficient generation of functional dopaminergic neurons from human induced pluripotent stem cells under defined conditions. Stem Cells. 2010;28(10):1893-1904. doi:10.1002/stem.499 ↩
Tian R, Gachechiladze MA, Ludwig CH, et al. CRISPR Interference-Based Platform for Multimodal Genetic Screens in Human iPSC-Derived Neurons. Neuron. 2019;104(2):239-255.e12. doi:10.1016/j.neuron.2019.07.014 ↩
Wang H. Modeling Neurological Diseases With Human Brain Organoids. Front Synaptic Neurosci. 2018;10. doi:10.3389/fnsyn.2018.00015 ↩
Di Lullo E, Kriegstein AR. The use of brain organoids to investigate neural development and disease. Nat Rev Neurosci. 2017;18(10):573-584. doi:10.1038/nrn.2017.107 ↩
Bagley JA, Reumann D, Bian S, Lévi-Strauss J, Knoblich JA. Fused cerebral organoids model interactions between brain regions. Nat Methods. 2017;14(7):743-751. doi:10.1038/nmeth.4304 ↩
Jeong HJ, Jimenez Z, Mukhambetiyar K, Seo M, Choi JW, Park TE. Engineering Human Brain Organoids: From Basic Research to Tissue Regeneration. Tissue Eng Regen Med. Published online April 23, 2020:1-11. doi:10.1007/s13770-020-00250-y ↩
Pasca SP. Assembling human brain organoids. Science (80- ). 2019;363(6423):126-127. doi:10.1126/science.aau5729 ↩
Farahany NA, Greely HT, Hyman S, et al. The ethics of experimenting with human brain tissue comment. Nature. 2018;556(7702):429-432. doi:10.1038/d41586-018-04813-x ↩
Sawai T, Sakaguchi H, Thomas E, Takahashi J, Fujita M. The Ethics of Cerebral Organoid Research: Being Conscious of Consciousness. Stem Cell Reports. 2019;13(3):440-447. doi:10.1016/j.stemcr.2019.08.003 ↩
Vesna M. van Midden, dr. med.
Mlada raziskovalka
Klinični oddelek za bolezni živčevja
Nevrološka klinika, UKC Ljubljana