Če bi nas danes kdo poskusil prepričati, da so otroci samo pomanjšani odrasli, bi verjetno vsakdo močno nasprotoval. Otroci hodijo v vrtec in potem šolo, dolgo jim pomagamo odraščati, adolescenca je splošno znan pojav. Študije, v katerih so nevroznanstveniki s slikanjem možganov ugotavljali strukturne spremembe v možganih otrok, so pokazale, da se možgani v procesu odraščanja od novorojenčka pa do odraslosti spremenijo ne le po masi in številu nevronov, pač pa tudi po lokaciji nevronov in številu povezav med njimi.

Te spremembe ne gredo le v eno smer. Masa v otroštvu hitro narašča: od 300 g pri novorojenčku se možgani razbohotijo na približno 1400 g pri odraslem. Število nevronov in povezav med njimi pa se v razvoju spreminja progresivno in regresivno, saj možgani ves čas iščejo optimalno delovanje. Tako nam zgodba o možganih govori, da so »odrasli možgani« zares odrasli šele ob koncu dvajsetih let. Z vidika psihološkega razvoja posameznika temu obdobju pravimo zgodnja odraslost ali vse pogosteje kar podaljšano obdobje mladostništva, še posebej, če pomislimo na mnoge posameznike, ki v tem obdobju prvič prevzemajo skrb zase ali še bivajo pri starših, iščejo zaposlitev in partnerja ter se še nekako negotovo obračajo v prihodnost. Kaj je tisto, kar z vidika nevropsihologije še dozoreva?

Izvršilne funkcije lahko široko definiramo kot tiste procese, ki narekujejo ciljno orientirano vedenje. Pogled v možgane razkriva, da tem funkcijam dirigira aktivnost v prefrontalnem korteksu; za boljšo predstavljivost – gre za del možganov, ki se skriva za našim čelom in nad očesnimi odprtinami. Po eni strani nam nevrološke študije razkrivajo, da je to del možganov, ki se spreminja najdlje v razvoju, ne le do konca pubertete, pač pa celo do vstopa v odraslost. Po drugi strani pa razvojnopsihološke študije in sociološki podatki o načinu življenja mladih nakazujejo, da se posamezniki še do konca dvajsetih let učijo obvladovati širše zahteve kompleksnega okolja, v katerem živimo. Gre za dve plati medalje, ki obe pričata o tem, da so ravno izvršilne funkcije »krona« vseh kognitivnih (oz. miselnih) procesov, ki jih premore človek.

V preglednem članku Besta in Millerjeve (2010) so na podlagi obstoječih raziskav izvršilne funkcije razdelili na inhibicijo, delovni spomin in menjavanje setov.

Inhibicija je sposobnost, da zadržimo potrebo po takojšnjem odgovoru na impulz iz okolja ali notranjosti. Osnovna inhibicija odgovora je dosežena že pri štiriletnikih. Med 5. in 8. letom se sposobnost inhibicije še okrepi in razširi na bolj zahtevne naloge, kar je povezano z mielinizacijo aksonov iz prefrontalnega korteksa do striatuma. V to kategorijo sodi tudi kontrola čustev, ki je manjši otroci velikokrat še ne zmorejo, še posebej pa je na preizkušnji v turbulentnem obdobju adolescence, ko je bolj aktivno socioemocionalno limbično omrežje. Odrasle osebe v primerjavi z najstniki uspešneje rešujejo naloge inhibicije, npr. kadar jim spodleti pri eni nalogi, začasno upočasnijo odgovarjanje, da bi se izognili napakam v prihodnje. Uravnavanje vedenja na način, da se zavrejo »prvinski« nagoni in potrebe, je pomembna spretnost za kasnejše doseganje uspeha na akademskem področju. Dober prikaz je preizkus s sladkarijami (t.i. »marshmallow test«), v katerem so znanstveniki iz Univerze v Stanfordu ugotovili pomembne korelacije med inhibicijo impulza po zaužitju priboljška s kasnejšimi ocenami v šoli.

Delovni spomin (v nadaljevanju DS) je sposobnost ohranjanja in uporabe informacij v krajšem časovnem intervalu brez zunanje pomoči. Razvojno se ta komponenta izvršilnih funkcij do precejšnje mere vzpostavi do 6. leta, med 4. in 14. letom (po nekaterih študijah 16.) pa se razvija razmeroma linearno, kar je v veliki meri odvisno od kompleksnosti naloge. Že v enem prvih in najbolj osnovnih modelov iz leta 1974, ki sta ga razvila Baddeley in Hitch, je bil med ostalimi komponentami DS opisan t.i. »centralni izvršitelj«, ki nam pomaga uporabljati razpoložljive informacije za doseganje cilja. Funkcijska slikanja možganov (fMRI) med opravljanjem kompleksnih nalog so omogočila, da so raziskovalci ta konstrukt povezali z aktivacijo dorzolateralne prefrontalne skorje, ki pa pri različnih starostih kaže različne vzorce aktivacije. Aktivacija se od razpršenosti »pomika« proti vse večji lokaliziranosti, vzorec pa se spreminja vse do konca mladostništva oz. začetka odraslosti.

Menjavanje setov, mentalnih stanj in nalog je še tretja komponenta izvršilnih funkcij. Gre za mentalno fleksibilnost, ki je nujno potrebna za doseganje kompleksnejših ciljev. Inhibicija odziva in DS sta nujna pogoja za uspešno menjavo setov, saj je potrebno navodilo ali cilj najprej obdržati v DS, ustaviti že preizkušene in neučinkovite strategije, nato pa izbrati med preostalimi možnostmi. Pri tej komponenti je ključen nadzor nad procesom izbiranja in pravilno upoštevanje povratnih informacij, čemur rečemo tudi metakognicija.

Na vprašanje, kako posameznika podpreti v tem, da se bo kot otrok znal zadržati, kot najstnik prevzeti odgovornost in kot mlad odrasel živeti samostojno, je težko odgovoriti na kratko. Osnova je, da razvijajočemu se posamezniku nudimo orodja v obliki jezika in socialnih veščin ter zadostno mero priložnosti, da bo usvojene veščine vadil. Pri tem se moramo kot odrasli zavedati svoje vloge mentorja, ki otroku ali mladostniku nudi spodbude in povratno informacijo, da bo na ta način lahko postopoma dobil uvid v svoje vedenje.

Viri

• Best, J.R. in Miller, P.H. (2010). A developmental perspective on executive function. Child Development, 81 (6), 1641–1660.
• Bregant, T. (2012). Razvoj, rast in zorenje možganov. Psihološka obzorja, 21(2), 51–60.
• Mischel, W., Ayduk, O., Berman, M.G., Casey, B.J., Gotlib, I.H., Jonides, J. idr. (2011). ”Willpower” over the life span: decomposing self-regulation. Social Cognitive and Affective Neuroscience, 6(2), 252–256.